Običaji in etnografija

O Halozah

Običaji in etnografija

Običaji v Halozah v obdobju zime so še posebej povezani s šegami in običaji, katerih vrhunec predstavlja pust. Je obhodni praznik, kar pomeni, da maske hodijo na obhode od hiše do hiše, pomen je povezan s starodavnimi običaji, magijo, duhovi prednikov in narave. Nekoč je veljalo pravilo, da se smejo šemiti le moški, zlasti mladi fantje, in sicer od pustne nedelje do pepelnične srede. Našemljenci po navadi hodijo v skupinah. Maske in z njimi povezane šege se spreminjajo s časom, včasih so bile veliko bolj povezane z mitologijo in obredjem, dandanes je maskiranje bolj povezano z veseljačenjem in burkaštvom.


Katere maske so značilne za Haloze?
Orači so obhodna šega haloškega fašenka. Skupino oračev sestavljajo: kujeki, baba, koranti, pokač, rusa in muzikant. Po končanem oranju skupina dobi denar, jajca ali klobaso, sledi pogostitev s pijačo in pustnimi jedmi (vino, kruh, šunka, krofi, krhki flancati, ocvirkovka (gerpa ali girpa).



Maska kurenta ali koranta bi naj bo starem izročilu bila povezana s preganjanjem zime in privabljanjem pomladi, rodnosti in rasti. Opravljen z ovčjim kožuhom, kravjimi zvonci in ježevko, ki naj bi odganjala nesrečo, bila za varnost in simbol plodnosti. Posebnost je haloški korant, ki ima namesto gosjih peruti na vrhu glave prave goveje rogove. Maska vsebuje odprtini za oči in usta, pod nosom/gobcem imajo prišit dolg jezik, zobe iz fižola in sirkove brke.



Po skupini oračev včasih sledi rusa, ki predstavlja željo po plodnosti domačih živali. Moža, v ogrodju, pokritem z rjuho, z gobcem skozi katerega moli dolg jezik. Neubogljivo ruso od hiše do hiše spremljata gonjač z bičem in pobirač s košem za darove.



Haloški Jürek ali Zeleni Jurij je rastlinska pomladna maska ovita v zeleno rastlinje, ki jo spremljajo še rabolj, ki predstavlja zimo in naj bi izhajal izpod Donačke gore ter plesni pari, muzikantje in pobirač. Običaji v Halozah poznajo tudi dve znani maski; otroška maska piceki, ki želijo nesnost pri kokoših in Baba nosi deda, ki prikazuje haloško ženico, ki nosi v košu moža.
Trgatev
Sredi oktobra Haloze zaživijo, saj je grozdje zrelo in ga je treba obrati. »Braja« (trgatve) so se vsi veselili kot praznika, saj se je med letom garalo, da zdaj trta obrodi sadove. V »braje« je gospodar povabil sosede, sorodnike in bližnje prijatelje, ki so se dopoldne zbrali pri vinogradu, opremljeni z lesenimi škafci in nožički, s katerimi so rezali grozdje.
»Berači« so se z domačim muzikantom veselili pozno v noč, »prešari« (moški, ki so delali pri stiskalnici) pa so prešali in stiskali grozdje do jutra. Trgatve torej ljudje niso dojemali kot težaško delo, ampak kot praznik, saj je bila trgatev dejanje celoletnega dela in veselica z bogato pojedino.

Trgatev v Halozah, Stojan Kerbler

Martinovo – mošt vino postane
Martinovo je praznik, ki se praznuje 11. novembra., kadar bi se naj mošt spremenil v vino. Praznik, ki izhaja iz starih poganskih običajev darovanja, je kasneje dobil tudi krščansko obliko in sicer v povezavi z godom priljubljenega svetnika sv. Martina.
Običaji v Halozah govorijo o praznovanju, ki poplača celoten trud v vinogradu. Tradicionalno se na Martinov dan povabi na domačijo vse berače (pomočnike pri trgatvi) in ostale, ki so kakorkoli pomagali v vinogradu. Ne manjka ljudske pesmi in muzikantov. Tradicionalni haloški jedilnik ob Martinovem je varira od gospodinjstva do gospodinjstva in iz kraja v kraj, najbolj pogosto pa je na mizi zelje, doma narejeni mlinci, pražen krompir in haloški »ftič« (perutnina).


Koline
Veljajo v Halozah za svojevrsten zimski praznik. Nekoč so prebivalcem predstavljale sredstvo preživetja in družinski praznik na katerem se je, za razliko od ostalih dni v letu, na veliko jedlo in pilo. Če je bilo mogoče, so pri hiši  zaklali dva prašiča, saj so po navadi skoraj enega celega porabili že na sam dan kolin. Za prašiča se je čez leto dobro skrbelo; kuhali so mu repo  in korenje, ga hranili z bučami in sproti odpadajočimi jabolki, ter zanj nabirali vodeniko in deteljo. Koline so se začele zgodaj zjutraj; mesar in pomočniki so se najprej okrepili z domačim žganjem, kuhanim vinom in čajem (ki so mu po navadi tudi dodali žganje). Nato so odšli po prašiča, kuharice pa so se lotile priprav za štedilnikom. Še pred nekaj desetletji je mesar prašiča zaklal z nožem, kasneje so iz tujine začeli nositi živinske pištole. Nož so uporabili za hitro puščanje krvi, ki so jo lovili v posode. V Halozah so pogosto kolinili v hiši. Izpraznili so sobo, zakurili krušno peč in se lotili dela. Najprej so prašiča skrbno odrli, za njegovo kožo pa dobili dovolj za nakup začimb, ki so jih potrebovali za koline. Ko so odstranili okončine, so začeli z natančnim razkosavanjem. Prašiča so razpravili izjemno skrbno, kos za kosom, odvrgli niso praktično ničesar. Za malico so pripravili jetra s kislim zeljem in krompirjem. Kri so uporabili za krvavice, pljuča in želodec so obarili in kasneje skuhali v kislih juhah, čreva so dobro oprali in uporabili za kašnice, krvavice in klobase. Pranje črev je bilo zahtevno opravilo, pogosto pri mrzlih studencih in z veliko hladne (pa tudi vroče) vode. Glavo in spodnje dele nog, so nasmolili, poparili in jim odstranili ščetine. Po napornem dnevu je prišla na vrsto bogata večerja. Običajno se je začela z mesno juho in kuhano hrbtenico (»hrtišne kosti«), sledila so pečena rebra, plečka in mrežna pečenka ter kašnice in krvavice. Zraven so pripravili zeljno solato, kislo repo in rdeče peso, pa suhe slive in jabolčne krhlje. Na mizi seveda nista manjkala sirova pijača in vino. Pogosto se je večer sprevrgel v veseljačenje s plesom in pesmijo. Haložani so tako gostili svojo žlahto in sosede, tudi za domov je gospodinja vsakomur primaknila kakšen kos svežega mesa, krvavic ali klobas. Pa saj ni šlo nič v prazno. Ko so pripravili koline drugi sorodniki ali sosedje, so povabili prve gostitelje in jim bogato povrnili njihovo gostoljubnost in darežljivost. In tako v krogu vsako zimo. Koline zato nikoli niso bile samo zakol prašiča in predelava njegovega mesa, temveč veliko več. So praznik in način druženja, z njimi pa so povezane tudi številne šege in navade. Še danes tako nekateri pošljejo sosedom meso že tekom dneva, ti pa so morali v izpraznjeno posodo dati kruha ali ščepec soli za zahvalo. Najbližji sosedje so po kolinah dobili še kakšno krvavico ali kašnico. Tako so mesne dobrote »krožile« med sorodniki in sosedi celo zimo in zraven praktičnosti še utrjevale družinske in sosedstvene vezi.  Danes so tradicionalne koline vedno bolj redke, vendar tradicijo v zadnjem času oživljajo nekatera društva, ki še cenijo družabnost in gostoljubnost tega običaja.

Vir: Včeraj za jutri: ohranimo običaje in šege v Halozah zanamcem (Haloške koline, Franc Milošič)

Koline, Kerbler Stojan
Koline, Stojan Kerbler

Socialna omrežja