Storitve  english    deutsch 
 

Rastišče avriklja na Donački gori 04.10.2010, 14:57:59

Rastišče avriklja (Primula auricula) na peščenjakovih skalah Donačke gore je najvzhodnejše nahajališče te zavarovane rastline pri nas.

100?1286197665

Rastišče avriklja (Primula auricula) na Donački gori je pomembna botanična naravna vrednota, saj je najvzhodnejše nahajališče te zavarovane visokogorske rastline v Sloveniji. Nahajališče je edino v subpanonskem fitogeografskem območju in na meji razširjenosti te vrste pri nas. Območje naravne vrednote leži v Posebnem ohranitvenem območju »Boč – Haloze – Donačka gora« (SI3000118) v okviru omrežja Natura 2000; zaradi pomena pri ohranjanju biotske raznovrstnosti je del Ekološko pomembnega območja »Boč – Haloze – Donačka gora« (EPO41600).

Donačka gora (882 m nm.v.) spada v najvzhodnejši del slovenskih Karavank. Starejše ime Donačke gore je Rogaška gora. Njen vršni del tvorijo litotamnijski apnenci ter kremenovi konglomerati in peščenjaki; to je najmlajša geološka formacija, ki se je zadnja dvignila iz Panonskega morja. Greben Donačke gore je zelo oster, ima tri vrhove; najvzhodnejši vrh ima na severno in južno stran približno štirideset do sedemdesetmetrski skalnat prepad. Na južni in zahodni strani so pobočja položnejša. Tu naselja (Donačka gora, Tlake, Sv. Jurij) segajo prav v pobočja gore, topla prisojna pobočja pa omogočajo nasade manjših vinogradov in sadovnjakov. Zahodni in južni del ovršja gore obsega zavarovano območje Donačka gora (ID 467), ki je naravni spomenik. Severna pobočja so hladnejša in jih porašča bukov pragozd, ki obsega zavarovano območje (Pragozdni rezervat na Donački gori (Rogaški) in Reseniku – ID 52). V njem je tudi rastišče avriklja.

Lepi jeglič ali avrikelj je južnoevropska gorska in visokogorska vrsta, ki se pojavlja v pogorjih Alpe, Jura, Apenini, Karpati in Balkan. Je rumeno cvetoča trajnica z do 20 cm visokim pokončnim steblom in s celimi, jajčasto oblikovanimi listi v pritlični rozeti. Raste večinoma na karbonatnih skalah; cveti od maja do junija. V več evropskih državah (Avstrija, Švica, Nemčija, Italija, Slovaška in Slovenija) je zavarovana. Njene barvne različke pogosto goje po vrtovih (skalnjakih). Na Donački gori uspeva avrikelj predvsem na skalovju severnega pobočja, redki primerki pa rastejo tudi v senčnih predelih na južnih skalah. Na rastišču avriklja uspevata vsaj še dve redki in ogroženi slovenski rastlinski vrsti, Hoppejev klinček (Dianthus hoppei), ki ima na Donački gori edino nahajališče pri nas, ter Juvanov netresk (Sempervivum juvanii), endemična rastlinska vrsta, ki jo lahko najdemo samo na skalovjih Donačke gore in Resenika.

več…

Dvorec Štatenberg 21.09.2010, 11:54:19

Visokobaročni dvorec slovi po visokobaročni iluzionistični poslikavi viteške dvorane.

100?1285062859

Visokobaročni dvorec s parkom stoji na griču pri kraju Makole v dolini reke Dravinje. Dvorec je dal okrog leta 1695 neznanemu arhitektu pozidati grof Ignac Marija Attems. Sredi 18. stoletja ga je za Dizmo Attemsa prenovil graški arhitekt Jožef Hueber. Dvorska celota je pravilne pravokotne oblike z notranjim dvoriščem. Od vhoda si sledijo vhodno poslopje s stebrno dvorano, dvorišče s stranskima kriloma in glavno poslopje s slavnostno dvorano, do katere vodi tudi zunanje dvoramno stopnišče. Pročelja vseh poslopij so bogato členjena s pilastri, bogato okrašena pa je bila tudi notranjščina s štukaturami in slikarijami. Najkakovostnejšega okrasa je bila deležna viteška dvorana. Avtorstvo poslikave iz okrog leta 1700 je bilo v starejši literaturi pripisano štajerskemu slikarju Joaneckemu, novejša literatura pa ga pripusuje neznanemu mojstru. Strop s štukaturnim okrasjem v obliki figur in girland je predeljen v pet polj. V osrednjem, iluzionistično zasnovanem pravokotnem polju so upodobljene personifikacije znanosti in umetnosti pod okriljem Miru, v štirih trapezastih poljih naokrog pa so prizori iz antične mitologije, ki predstavljajo tematiko štirih elementov. Tako upodobitev Vulkana v kovačnici predstavlja ogenj, Junona in Iris predstavljata zrak, Ceres in Kibela zemljo, Neptun in Amfitrita pa vodo. Tople in nekoliko temnejše poslikave tvorijo z belino štukature slikovit kontrast.

več…

Ptujskogorski peščenjak 12.08.2010, 12:34:28

Občinski kamnolom je ime za opuščen kamnolom ptujskogorskega peščenjaka v dolini potoka Vundušek in predstavlja zanimiv primer razvoja klastičnih sedimentnih kamnin srednjemiocenske starosti.

100?1281614570

V središču Haloz, natančneje v dolini potoka Vundušek, je več opuščenih kamnolomov klastičnih sedimentnih kamnin, med katerimi je največji Občinski kamnolom. Ptujskogorski peščenjak je dobil ime po Ptujski Gori, kjer so ga uporabljali tako za gradnjo, kakor tudi za dekoracijo znane romarske cerkve Marije Zavetnice na Ptujski Gori.

V 30 m globokem odprtem profilu opuščenega Občinskega kamnoloma se menjavajo plasti konglomerata, peščenjaka, laporovca in glinovca. Debelina posameznih sekvenc klastičnih kamnin niha od 0,5 m do 6 m, v njih pa lahko opazujemo predsedimentne teksture, kot so erozijski kanali in tokovni odlitki, laminacijo in postopno zrnavost kot posledico sinsedimentnih procesov ter bioturbacijo, deformacijske in plamenaste teksture, kot posledico postsedimentnih aktivnosti. Najdebelejše so plasti sljudnato-kremenovega pečenjaka, ki so jih v preteklosti izkoriščali za pridobivanje blokov naravnega kamna. Peščenjak je sive barve, poleg mineralov sljud, ki jih na makro nivoju od ostalih mineralov ločimo po močnem sijaju, peščenjak sestavljajo tudi kremen, drobci metamorfnih kamnin, posamezna zrna kalcita in glinencev ter foraminifere in lupine ostrig. Opisane sedimentne teksture kamnin dokazujejo, da so se sedimenti odlagali v priobalnem morskem okolju.

Kamnina ima po eni strani dobre obdelovalne karakteristike, po drugi pa je na prostem slabo obstojna, še zlasti v stiku s slanimi raztopinami. Zaradi tega se srečujemo z njeno veliko uporabno vrednostjo, ki se odraža v številnih kamnitih izdelkih vzhodne Slovenije in hkrati s problemi, ki so povezanimi z zagotavljanjem njihove trajnosti.

Poleg cerkve na Ptujski gori, kjer so iz ptujskogorskega peščenjaka izklesani stebri, tlaki, portali in stopnišče, je bil kamen uporabljen tudi za bazi dveh Florjanovih znamenj, prvega na Ptuju in drugega v Mariboru, za gradnjo dravskega mostu v Mariboru, prav tako ga najdemo na gradovih Vurberg, Ravno polje, Goričko in Štatenberg.

več…

Orači Okič 05.02.2010, 22:21:45

Orači so obhodna šega haloškega fašenka. Skupino oračev sestavljajo: kujeki, baba, koranti, pokač, rusa in muzikant. Razen v domači vasi nastopajo tudi na karnevalskih prireditvah doma in v tujini.

100?1265405837

Orači so živ pojav pustovalske kulture, razširjen v večji meri v severovzhodni Sloveniji, zlasti v pokrajinah: Mursko polje, Ptujsko in Dravsko polje in Haloze. Pustno oranje je obhodna šega. Orači so dobro raziskana in dokumentirana pustna skupina. ED Orači Okič ima v svoji sestavi dve sekciji: orače in ruso. Orače sestavljajo: tri do šest konjičev (kujekov), pokač, baba, eden ali več korantov in muzikant. Na hišno dvorišče najprej priteče korant in z ruženjem oznani svoj prihod. Ko prideta gospodar ali gospodinja na hišni prag, korant zapleše in z ježevko zariše ris nad tlemi. Baba pristopi in vpraša gospodinjo ali gospodarja, če bodo dali orati. Ko pristanejo, pokač zapoka z bičem, kujeki pa zdirjajo v krogu in vlečejo za sabo plug, ki ga drži za ročaj plužar ali eden od korantov. Baba poskakuje z njimi v krogu in seje pleve iz sejače. Po končanem oranju baba pristopi h gospodinji in sprejme plačilo: denar ali jajca in klobaso. Pristopijo tudi koranti, ki prosijo za denar, in pokač, ki prosi denar za bičeve repke. Sledi pogostitev s pijačo in pustnimi jedmi (vino, kruh, šunka, krofi).
Skupini oračev sledi rusa. To sta dva moža v ogrodju, pokritem z rjuho, da se jima vidijo samo noge. Ruso vodi zanikrno oblečen gonjač s klobukom, bičem in košem za krmo. Privede ruso do hiše in jo prodaja gospodarju. Na pustni torek skupina ED Orači Okič cel dan obiskuje vasi, zaselke in samotne domačije na meji med občinama Videm in Cirkulane. Druge pustne dni nastopajo na karnevalskih povorkah v Cirkulanah, v Vidmu pri Ptuju in na ptujskem karnevalu, razen tega pa še na priložnostnih gostovanjih v Sloveniji in tujini.

Problem vseh pustnih skupin je novačenje novih članov. Mladino zanima samo modernejša oblika fašenka, ki se kaže v folklorizaciji in degradaciji tradicionalnih sestavin, npr. s pretiranim povečanjem števila korantov, z enakopravnim sodelovanjem obeh spolov in z gostovanjem v mestnih karnevalih. Zato ED Orači Okič načrtno vzgaja mlade z ustanavljanjem skupine malih oračev.

Velika nevarnost za obstoj tradicionalne oblike oračev kot obhodne šege je postopno zmanjševanje zanimanja za delovanje v domačem kraju. Večina pustnih skupin želi nastopati pred večjim občinstvom na velikih karnevalskih povorkah.

Danes je obhodna šega pustnega oranja za fašenk trdno zasidrana v kulturi Haložanov. Haloze so v očeh okoliškega prebivalstva, Štajerske in Slovenije prepoznane v pustnem času kot pokrajina oračev.

več…
 
ZAVOD ZA RAZVOJ HALOZ © ivanek.net 2008