Storitve Zavod  english    deutsch 
 


Registriran uporabnik
Uporabniško ime
Geslo
 Zapomni se me
Pozabljeno geslo
Ni aktivne ankete!
Domov > Narava in ljudje > Običaji
Ogledov: 5928        Objavi
Obramba vinogradov pred točo v Halozah in Slovenskih goricah na prelomu 19. in 20. stoletja
Hude nevihte s točo, ki razcefra listje, obtolče grozdje in lahko spravi vinogradnike ob ves pridelek, so tudi v naših vinorodnih krajih pogoste. Zato so si že od nekdaj prizadevali, kako bi jo preprečili. Splošno znana obramba je bilo zvonjenje s cerkvenimi zvonovi, na spodnjem Štajerskem pa so proti toči streljali tudi s topiči in možnarji. To staro in zakoreninjeno navado so zaradi številnih nesreč prepovedali že v času Marije Terezije. V naslednjih letih so sledile še številne druge prepovedi. Kaznim navkljub in čeprav toče mnogokrat niso preprečili, so ljudje še vedno verjeli v uspešnost streljanja.


V slovenjebistriškem okraju so leta 1896 pričeli z organiziranim streljanjem z možnarji. Oblake naj bi razgnal zračni vrtinec, ki nastane pri strelu. Predvidevali pa so tudi to, da jih morebiti razženejo tudi zračni valovi. Leta 1897 so izboljšali način obrambe. Streljati so pričeli skozi poseben nastavek, ki bi naj povečal moč zračnega vrtinca. Nastavek, ki je imel obliko dimnika na parni lokomotivi, je bil narejen iz dvomilimetrske pločevine. V višino je meril 200 cm, premer zgornje odprtine pa je bil 50 cm. Nov način obrambe s streljanjem skozi dimnik se je hitro uveljavil po vinogradniških območjih spodnje Štajerske, tudi v Halozah in Slovenskih goricah. Nastavek so pritrdili na hrastov štor, ki so ga vkopali v zemljo. Štor je bil ob strani izdolben, da so lahko vanj porinili možnar in ga namestili pod spodnjo odprtino nastavka. Za streljanje so uporabljali od 20 do 30 cm visoke možnarje. Na strelišču je bila postavljena tudi manjša lesena hišica za shranjevanje možnarjev, smodnika in druge opreme. Kmalu pa so se uveljavile strelne hišice, v katerih sta bila delovni in streliščni prostor pod skupno streho.

Znanstveno še ni bilo dokazano, da bi lahko s streljanjem preprečili točo, takratna praksa pa je potrjevala nasprotno, kajti dosegali so določene uspehe. Zato so pričeli streljanje podpirati občine in okrajna glavarstva, ki so v ta namen dobivali državno in deželno podporo za nakup strelnih naprav in smodnika. Pri nakupu zabojev po 25 kg ali sodčkov po 112 kg smodnika je vojno ministrstvo odobrilo nižjo ceno, ki je veljala od meseca maja do oktobra, torej v času strelne dobe proti toči. Streljanje je bilo v začetku 20. stol. že tako razširjeno, da ga je morala oblast po posameznih deželah uzakoniti. Za Štajersko je bila naredba za streljanje proti toči z dodatnimi navodili izdana 29. 5. 1902. Vinograde so razdelili na strelne okoliše. Za streljanje in postavitev strelnih postaj je bilo potrebno dovoljenje županstva. Določeno je bilo, kdo lahko strelja, kako se ravna z napravo, možnarji, s smodnikom itd. Razmere na terenu pa največkrat niso bile v skladu s predpisi. Leta 1904 je bilo na 34 000 ha štajerskih vinogradov razporejenih 879 pomanjkljivo opremljenih postaj. Pri streljanju je prihajalo do številnih nesreč s hudimi poškodbami strelcev. Po kritičnem proučevanju se je pokazalo, da streljanje proti toči ni učinkovito. Spričo tega je leta 1907 poljedelsko ministrstvo na Dunaju ustavilo vse poskuse s streljanjem in s tem tudi vso denarno podporo, ki so jo v ta namen dobivale občine.

Neučinkovitost in stroški za vzdrževanje številnih strelnih postaj ter stroški za odpravo škode, ki je nastala ob pogostih nesrečah, so presegali škodo, ki jo je povzročila toča. Če k temu prištejemo še številne ranjene in pohabljene, je bilo jasno, da se streljanje ni izplačalo in so ga pred prvo svetovno vojno popolnoma opustili. Obdobje streljanje proti toči pa lahko označimo le kot kratko epizodo v zgodovini vinogradništva, z nekaj romantike, ki ni prinesla koristi, pač pa je zapustila vrsto invalidov, ki so se pri streljanju ponesrečili.


Fotogalerija

 Komentarji   

 

 
© ZAVOD ZA RAZVOJ HALOZ © ivanek.net 2008-2017