Storitve Zavod  english    deutsch 
 


Registriran uporabnik
Uporabniško ime
Geslo
 Zapomni se me
Pozabljeno geslo
Ni aktivne ankete!
Domov > Narava in ljudje > Običaji
Ogledov: 3729        Objavi
Pust (fašenk) v Halozah - Podlehnik
Orači za pusta hodijo od hiše do hiše in voščijo za dobro letino.

Skupina oračev je sestavljena iz 2 - 6 "kojičev", ki imajo na glavi lepo z zelenjem, s papirnatimi rožami in pisanimi trakovi okrašeno kapo (čako). Oblečeni so v belo srajco, kravato, črne hlače, bel predpasnik, čez ramena pa imajo bogate svilene rute (tehle). Obuti so v visoke usnjene škornje. Vlečejo z zelenjem, rožami, trakovi in zvonci okrašen plug.


Tudi pokar in sejavec sta podobno svečano oblečena: bela srajca, kravata, bel predpasnik, črne hlače in suknjič, čez katerega je pripeta svilena ruta ("tehl"). Na glavi imata svečano okrašen klobuk. Obuta sta v visoke usnjene škornje. Pokar ima bič, sejavec pa košaro s plevami.

Skupina šteje tudi do 6 korantov. Haloški korant ima kožuh, ki je danes iz ovčje kože, včasih pa je bil sešit iz različnih  kož domačih in divjih živali. Na glavi ima kapo iz kože z velikimi kravjimi rogovi, velikim nosom, jezikom in svinjskimi čekani. Okrog pasu ima pripetih pet kravjih zvoncev, v rokah pa drži ježevko. Obut je v visoke usnjene škornje.

Začetki tega običaja niso znani, saj segajo daleč nazaj v zgodovino kraja. Mihael Lozinšek, roj. leta 1900, je pripovedoval, da je sam začel s tem poslanstvom leta 1910, pred njim pa sta ta običaj izvrševala že njegov oče in ded. Skupina oračev se izbira in pripravlja že med letom (dogovor, kdo bo šel po vasi in s kom). Vodja si izbira svoje člane glede na fizično moč, saj je v nekdanjih časih skupina obvladovala svoje območje s fizično premočjo in si s tem zagotovila materialno preskrbo v pustnem času. Skupine so včasih med seboj zaradi prevlade na terenu fizično obračunavale. Poravnavale so se tudi stare zamere, velikokrat tudi po naročilu kakega gospodarja. Med nemško okupacijo, ko je bil ta običaj prepovedan, so na smreko pluga postavili nemški križ, da so tako pretentali takratne oblasti. Tudi v povojnem času oblasti temu običaju niso bile najbolj naklonjene.

Intenzivne priprave na pustovanje so se in se še vedno pričnejo po svečnici, to je 2. februarja. Takrat se lahko prične pokanje z gajžlo, (na koncu vrvi je pritrjen bič, ki ob zasuku močno poči). Vse do mastne nedelje (pustna nedelja) so včasih pridno pripravljali opremo, zbirali kože vseh vrst domačih in divjih živali ter šivali kožuhe in kape, izdelovali zvonce iz ostankov vojaških čutar, tulcev ter topovskih granat in ostalih materialov (pločevink), primernih za ropotanje. Pripravili so si ježevke – palice, na koncu ovite v ježevo kožo.

Izdelovali so tudi rože iz papirja, ki so jih nekateri zaradi boljše obstojnosti tudi voskali. Z njimi so okrasili konjičevo kapo (čako) in plug. Današnji običaj je prav tako še živ, vendar je čas prinesel nekaj sprememb (npr. ovčje kože).

Nestrpno se čaka nedeljsko jutro pred "fašenkom" (mastna nedelja), ko se lahko prične s poslanstvom oračev po vaseh. To poslanstvo se lahko opravlja le od nedelje zjutraj do torka ("fašenka") opoldne, kajti popoldan je rezerviran za posamezne "maškore" (maske). Tako je bilo v davnini in tako je še danes.

Skupina oračev je po starem izročilu sestavljena iz 2, 4 ali 6 konjičev (kolikor fantov se zbere), ki vlečejo svečano okrašen plug in ponazarjajo spomladansko oranje zemlje.

Za plug drži korant orač, za njim gre še skupina 4-6 korantov, ki ponazarjajo brananje. Med njimi pa sejavec seje pleve in ponazarja setev za dobro letino. Vse to se odvija po taktu pokarjevega biča, seveda po predhodni privolitvi gospodarja. Po običaju gospodar in gospodinja zaželeno skupino pričakata na pragu hiše (včasih namreč vse skupine niso bile zaželene pri vsaki hiši). Dovolita opraviti obred oranja, sprejmeta voščilo in dobre želje za dobro letino, ki se glasi:

BOG VAM DAJ SREČE PRI HIŠI, NA DVORIŠI,
V ŠTALI, NA POLI PA V GORICI.
GOSPODARI, GOSPODIJI IN VSEM PRI HIŠI
PA ŠE STO LET ZDRAVJA IN VESELJA,
HUP, PRMOJSTOKRAT, TO PAČ MORE BITI.

Za opravljeno poslanstvo so nagrajeni z jajci, s klobasami, krofi in z denarjem. Gospodar in gospodinja še danes, tako kot nekdaj, orače tudi nahranita in napojita. Včasih je bil na voljo jabolčnik, danes pa ne smeta manjkati seveda vino in domače žganje; tega so v davnih časih dobili tudi za na pot. Malica pa je že od nekdaj dimljena ali v razsol dana svinjska glava ("čobek").

V preteklosti so se orači trudili prehoditi čim večji del svoje občine in tudi del sosednjih, saj jim je to prineslo večjo količino hrane in denarja, s katerim so lahko preživeli družino še nekaj dolgih zimskih dni.

 

Prvotno poslanstvo oračev je pregnati zimo in priklicati pomlad - pričetek obdelave zemlje, kar je posledično prinašalo hrano. Seveda pa orači ob pustu v vasi in k domačijam s svojim petjem, z vriskanjem, ropotanjem in zvonjenjem prinašajo veselje in smeh, nekaterim pa še vedno strah.


Povezava

 Komentarji   

 

 
© ZAVOD ZA RAZVOJ HALOZ © ivanek.net 2008-2017